VSE O MEDU

10.11.2019

Facebook
Deli članek:

Med je naravna sladka snov, ki ga izdelajo čebele tako, da v cvetovih nabirajo nektar ali pa zbirajo izločke živih delov rastlin ali izločke živali na živih delih rastlin. Zbran material nato pomešajo z lastnimi snovmi, ga shranijo, posušijo in pustijo zoreti v satju. Človek je tisočletja dolgo med uporabljal kot edino sladilo; šele v začetku 19. stoletja ga je počasi začel nadomeščati sladkor. Poleg prehranske vloge je med že od nekdaj del tradicionalnih in alternativnih vej medicine, npr. apiterapije.

Danes na svetu letno pridelamo okoli 1,2 milijona ton medu, kar pa še vedno znaša le okoli 1% produkcije vseh sladkorjev. Največji proizvajalki medu sta Kitajska in Argentina, čeprav ga sami porabita le majhen delež. Največje države porabnice so Nemčija, Avstrija, Švica, Portugalska, Madžarska in Grčija z 1–1,8 kg na prebivalca letno, mednje pa z malo več kot kilogram porabljenega medu na prebivalca spada tudi Slovenija.

HRANILNA SESTAVA MEDU

Hranilna sestava medu je močno odvisna od sorte medu. V povprečju okoli 95% suhe snovi medu predstavljajo ogljikovi hidrati, predvsem fruktoza in glukoza, medtem ko okoli desetino sladkorjev predstavljajo najrazličnejši oligosaharidi. Zaradi visoke vsebnosti sladkorja, je med energijsko bogato živilo s približno 300 kcal na 100 g. Glikemični indeksi se zaradi variabilne vsebnosti fruktoze v različnih sortah medu zelo razlikujejo in znašajo vse od 35 pa do 85.

Najbolj pomembni encimi v medu so glukozidaze (invertaza), amilaze (diastaza), glukozo-oksidaze, katalaze in kislinske-fosfataze. Aktivnost invertaz in diastaz se uporablja kot indikator ocene ali je bil med toplotno obdelan ali ne. Med organskimi kislinami prevladuje glukonska kislina, poleg nje pa v manjših deležih tudi ocetna, mlečna, citronska, jabolčna in druge. Med poleg encimov vsebuje tudi druge beljakovine, del njih izvira iz rastlin, del pa od čebel. Prolin je najbolj pogosta aminokislina, poleg nje pa še kompleksna mešanica drugih aminokislin. Na podlagi aminokislinske sestave je možno določiti geografsko poreklo medu. Med je vir vitaminov, predvsem iz skupine B, pa tudi vitamina C ter mineralov in elementov v sledovih (baker, železo, natrij, fosfor, kalcij, magnezij, selen in drugi), vendar pa zaradi majhnih količin zaužitega medu ta ne predstavlja pomembnega vira omenjenih mikrohranil.

Analize kažejo, da med vsebuje prek 300 aromatičnih snovi, več kot 200 je že prepoznanih. Najbolj značilno aromo medu dajeta spojini β-damaskenon in fenil-acetaldehid.

MED IN ZDRAVSTVENI UČINKI 

Med lahko v manjših količinah uživamo kot dopolnitev uravnotežene prehrane, vendar se moramo zavedati, da je med kljub manjšemu deležu zdravju koristnih snovi še vedno pretežno sladkor. Z njim lahko nadomestimo ostale oblike prostega sladkorja, npr. namizni sladkor (trsni, pesin itd.), ki ne vsebujejo skorajda nobenih koristnih snovi, a mora njegovo uživanje kljub temu ostati omejeno na nekaj čajnih žličk. Prosti sladkorji so namreč prepoznani dejavnik tveganja za metabolni sindrom, sladkorno bolezen tipa II, debelost in karies. V dnevni prehrani zato priporočamo omejeno uživanja sladkorja, tako belega, rjavega, kot tudi ostalih naravnih sladil, kamor uvrščamo tudi med. V dnevni prehrani naj bi povprečno telesno aktiven posameznik zaužil največ 5-10 % energijskega deleža v obliki prostih sladkorjev - pri odraslih je to le 30–40 g dnevno (6–8 čajnih žličk).

Številne raziskave so potrdile protimikrobno delovanje medu. Za to so v medu odgovorne različne spojine, hkrati pa tudi nizek odstotek vode in nizek pH. Študije so pokazale, da je vpliv medu na zobno gnilobo manjši od običajnega sladkorja, zato je zmerna uporaba medu namesto sladkorja smiselna.

VRSTE MEDU 

Vrste medu določamo glede na to, katero medičino čebele uporabijo. V medu lahko najdemo samo eno vrsto medičine ali pa več vrst medenega nektarja, pri čemer govorimo o mešanih sortah. Najbolj znane »čiste« vrste medu so: lipov, akacijev, hojev, smrekov, kostanjev, žajbljev, ajdin … Med mešanimi sortami poznamo npr. cvetlični med in gozdni med.

Med ločimo tudi po barvi. Tako poznamo svetle in temne sorte medu. Med temne sorte sodijo smrekov, hojev, kostanjev in gozdni med, med svetle sorte pa prištevamo cvetlični, akacijev, lipov med. S skladiščenjem med običajno rahlo potemni.

Poleg navedenih vrst in sort medu poznamo tudi med, ki ga poimenujemo »pekovski med« in je primeren za industrijsko uporabo ali kot sestavina živil, ki se predelajo.

Glede na način pridobivanja medu ločimo:

»med v satju«, ki ga čebele hranijo v novozgrajenem satju;
»med s satjem« ali »deli satja v medu«, ki vsebuje enega ali več kosov satja v medu;
»samotok« (odtočeni med), ki je pridobljen z iztekanjem medu iz odkritih satov;
»točeni med«, ki je pridobljen s centrifugiranjem odkritih satov;
»prešani med«, ki je pridobljen s stiskanjem satov;
»filtrirani med«, ki je pridobljen z odstranjevanjem neznačilnih primesi (tudi cvetnega prahu).
Med po izvoru delimo še na cvetlični med ali med iz nektarja (pridobljen je iz nektarja cvetov) in med iz mane ali gozdni med - pridobljen predvsem iz izločkov insektov na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin.

Med shranjujemo v hladnem in temnem prostoru, s tem najdlje ohranimo barvo in arome. Najbolj optimalna temperatura za uporabo je med 18 in 24 °C. Ko se čas shranjevanja podaljšuje, v medu lahko nastanejo kristali. Takrat rečemo, da je med kristaliziral. Gre za naraven pojav, ki se zgodi skoraj v vseh sortah medu in je odvisen od razmerja med glukozo in fruktozo ter razmerja med glukozo in vodo. Med z manj glukoze kristalizira kasneje. Kristalizira le med naravnega izvora. Kristaliziran med je prav tako užiten, z rahlim segrevanjem (do 60°C) pa ga lahko ponovno utekočinimo.

PRIPOROČILA ZA POSEBNE POPULACIJSKE SKUPINE 

Do dopolnjenega prvega leta življenja se uživanje medu odsvetuje zaradi morebitnih onesnaženj z bakterijo Clostridium botulinum oziroma njihovih spor in večje občutljivosti mladega organizma do njenih toksinov.

Med se lahko uživa med nosečnostjo in dojenjem. Črevesje matere preprečuje prenos škodljivih bakterij nerojenemu otroku. Vseeno pa bodite pozorni na kvaliteto in izvor medu, ki ga uživate.

Pri sladkornih bolnikih je treba uživanje medu omejiti, ne pa ga popolnoma izključiti iz prehrane. Pri sladkornih bolnikih naj enostavni sladkorji ne bi prispevali več kot 10 % dnevnega energijskega vnosa, sicer pa naj bi izbirali predvsem kompleksne ogljikove hidrate z nizkim glikemičnim indeksom. Kadar obrok vsebuje glukozo (in med jo vsebuje), jo je treba upoštevati pri oceni količine zaužitih ogljikovih hidratov in je zato treba prilagoditi odmerek inzulina oziroma drugih zdravil za zniževanje krvnega sladkorja. Pomembno je upoštevati tudi energijsko vrednost vseh enostavnih sladkorjev. Fruktoza prav tako ni priporočljiva zamenjava za druge sladkorje. Čeprav fruktoza praviloma ne vpliva na nagle dvige krvnega sladkorja, raziskave navajajo, da prekomerno uživanje fruktoze, katere pomemben vir je tudi med (prekomerno je nad 25 % dnevnega energijskega vnosa), spremeni presnovo maščob in povečuje njihov nivo v krvi, kar povečuje tveganje za inzulinsko odpornost in povečuje kopičenje maščob v predelu trebuha. Po drugi strani znanstvenih dokazov, ki bi kazali, da se morajo sladkorni bolniki izogibati naravno prisotni fruktozi npr. v sadju in zelenjavi, ni.

PRIPOROČILA ZA PRIPRAVO 

Med naj bi uživali v naravni obliki brez posebnih postopkov priprave. Med po nepotreben ne izpostavljamo termičnim postopkom, saj višja temperatura poškoduje ali izniči določene naravno prisotne zaščitne snovi (encimi, vitamini).
Iz enakega razloga med ne dodajamo pretirano toplim napitkom (npr. čaju), ampak ga dodamo šele takrat, ko se napitek ohladi (oziroma doseže temperaturo, nižjo od 40 °C).

Starejši članek| Vsi članki |Novejši članek

Brezplačen posvet


Vse pravice pridržane © 2016 IMAGO CENTER
Izdelava spletnih strani www.intuitiva.si