NIZKO/VISOKO INTENZIVNA VADBA IN PORABA KALORIJ

S povečevanjem intenzivnosti napora se poveča tako frekvenca srca, kot poraba kalorij. Poraba se poveča zaradi povečanih potreb po kisiku.

To pomeni, da več kot je naš organizem sposoben porabiti kisika, več energije-kalorij bomo porabili.

Za oksidacijo enega grama maščobe potrebujemo več kisika kot pri oksidaciji glukoze (ogljikovi hidrati), zato maščobe v športu predstavljajo »sekundarno« gorivo.

Iz tega pa sledi, da bo za večji delež porabe maščob primernejša nizko intenzivna vadba (cca 60-70% maksimalne srčne frekvence oziroma od 120-140 ut/min), kjer so potrebe po kisiku submaksimalne.

To naj bi veljalo po nekem splošnem pravilu, a v zadnjem času določene raziskave kažejo še drugo plat zgodbe, ki pravi, da nizko intenzivna vadba res pokuri večji % maščob kot glikogena v mišicah, visoko intenzivna pa pokuri večji % glikogena kot maščob.

Vendar pa pri visoko intenzivni vadbi pokurimo več kalorij, tako pa je tudi število kalorij iz maščob večje kot pri nizko intenzivni vadbi, poleg tega pa z visoko intenzivno vadbo bolj spodbudimo metabolizem.

Če povzamem, osebno mislim, da je najboljša kombinacija obojega.

Dolgotrajna vadba z utripom okrog 140 tako ne bo naporna, saj gre za "pogovorni tempo", če pa se k temu doda še ena do dve enoti visoko intenzivne kratke aerobne vadbe tedensko (lahko tudi v obliki intervalov), pa bo dober rezultat ob ustrezni prehrani gotovo neizbežen.